Tale citat ni zrastel na mojem zeljniku - o, ne. 
Torej - fotoaparat je Panasonic Lumix DMC-FZ28. Na prvi pogled se mi je zdel malo plastičen, ampak sem se nekako sprijaznil s tem.
Po nekaj dnevni uporabi sem hudo zadovoljen.
Nekaj samplov
Evo, ravno z dopusta in ko sem ravno razmišljal o temu, da ubijem tale blog - bum, nove teme.
Poleg tega sem se lotil pisanja s programom ecto in malce lažje bo pisati stvari po delih. Sicer je pa tudi res, da ne maram pisati po delih niti ne berem za sabo (vsaj kaj veliko ne), tako pač zadevo napišem in objavim. Pika, konec, klicaj.
OK, toliko za uvod. Na dopustu smo bili v kampu Glavotok. Pred tem pa na Osojskem jezeru v kampu s tremi zvezdicami (Glavotok ima eno) in sedaj primerjava.
Zanimivo pri celi stvari je tudi to, da če pregledaš komentarje o Glavotoku so objavljene same pohvale, razen plaže. Mene pa je plaža še najmanj motila.
OK, WCji so čisti. Tuši so bolj porazni kot ne - voda vsepovsod, lasje tudi. Tako nisem imel tamalega (sina, ne kaj drugega) nikamor postaviti in sem prišel ven čisto prešvican in jezen kot pes.
Kadar izgubim živce izgubim mero za dober okus (ni prijetno, vem … tako pač je).
Naslednja stvar, ki me je motila so možakarji in otroci moškega spola, ki so šli na malo potrebo v bližnji gozd, ker se jim ni dalo hoditi do WCja, ki resnici na ljubo ni bil ravno blizu. Ampak, ko to dela večina in je zunaj vroče, začnejo stvari zaudarjati.
Mini trgovina, ki jo kamp ima je mikro trgovina s ponudbo.
Kar pa se snažilk tiče pa je zadeva pravzaprav hudo zanimiva - začnejo z delom ob pol 7h zjutraj in končajo tam okoli 22h. V tem času STALNO čistijo stranišča, tuše in prostore okoli sanitarij. Pa so tuši še vedno bolj tako.
V Avstriji so WC in tuše zaprli uradno za eno uro zjutraj - običajno pol ure in zadeve so ostale čiste do naslednjega dne.
Tako sem po dolgem sončenju možganov prišel do naslednjih hipotez:
1. Če od ljudi pričakuješ, da se bodo obnašali kot svinje, se tudi bodo (so izjeme, ampak ok).
2. Znebil bi se pavšalistov - počutijo se domače, ni pa jim treba nič čistiti. Ni dobra kombinacija.
Mogoče mi še kaj pride na pamet, ampak naj bo dovolj za sedaj.
A se sploh še splača pisati tale blog? Ali naj ga kar izbrišem?
S to mislijo se ukvarjam zadnje čase. Glede na to, da je kar nekaj objav zastarelih in da večinoma tweetam (b0j3), sploh ne vidim smisla v temle blogu.
Mogoče me še kaj prešine. Bomo videli.
Sicer pa imam bolj službeni blog .
Tisti, ki ste gledali film veste o čem govorim: Vampir z Gorjancev.
Dober film. Hudo gledljiv. Prve tri četrtine so mi zelo hitro minile. Potem pa sem se tresel v strahu, da se 2/3 naših otrok ne zbudi in bom potem moral še jaz prevzeti kakšnega.
Na srečo, sem uspel film pogledati do konca.
Edina kritika leti na govor. Tista mešanica vseh jugovzhodnih slovenskih dialektov je bila malo čudna.
Razen glavnih igralcev. Oba sta dobro zastopala svoje barve 
Aja, pa poanto govorice Jupa nisem čisto štekal. Če je lokalc, potem mu govor ne paše.
Hm, lahko pa je takšen lokalc, kot jaz?? Potem mi je vse jasno …..
I’m an alien I’m a legal alien,
I’m Ljubljančan in Šentrupert.
God damn. Exactly.
Saj ne da se nič ne dogaja. Samo Twitter je najdaljši blog ki ga ta trenutek spravim skupaj.
Sicer pa sem končno poštimal Openmoko Freerunnerja. Za nepoučene opensource GSM na katerem laufa Linux.
Zadevica dela s Simobilom in laufa Debian. Sedaj pa v razvoj
Danes sem želel s poslovnega računa nakazati nekaj sredstev na moj privatni račun.
Pozdravilo me je rdeče besedilo, da ne morem prenašati mojih sredstev, dokler ne vključim dnevnega limita in na le-tega določim geslo in to z uporabo (po moje: slabega) izuma: virtualne tipkovnice.
To je moj odgovor oz. komentar (ki sem ga poslal Abanki):
Spoštovani!
Danes sem ob uporabi Abaneta opazil, da mi preprečujete interni nalog ( z mojega poslovnega računa na moj privatni račun) in da od mene zahtevate, da postavim dnevni limit in celo določim geslo na ta limit.
Še več, zahtevate celo, da za to uporabim virtualno tipkovnico.
Ne razumem zakaj si jemljete pravico, da odločate o moji varnosti oz. o mojih odločitvah. Jaz ne želim imeti dnevnega limita pri prenosu sredstev, še manj pa mislim uporabljati virtualno tipkovnico, če že imam fizično.
Pred keyloggerji pa se bom varoval kot vem in znam - in to je moja odgovornost, ki je ne prepustim nobenemu drugemu.
Naj poudarim, da me storitev dnevnega limita niti ne moti, moti pa me, da mi jo vsiljujete.
Poleg tega me moti, da si jemljete pravico in odgovornost skrbeti za varnost mojega računalnika. Če bo prišlo do zlorabe z mojega računalnika, je to moja skrb in moja odgovornost.
Upam, da boste izključili obveznost uporabe dnevnega limita in ga dali kot možnost.
Že dolgo časa nimam stika z new agem - če odštejem ukvarjanje z jogo, kar lahko na koncu prodam tudi kot telovadbo.
No, pred kratkim sem imel priliko preživeti new age/”duhovnostni” vikend in po pravici povedano - oh, yessss. Več ali manj so bili vsi normalni.
Še več - postavljali so inteligentna vprašanja….
Nič kvazi razsvetljenih ljudi, ki živijo v onostranstvu in ne znajo niti kruha kupiti, ne da vprašajo za to nihalo.
Sploh se ne spomnim kdaj sem začel gledati podcast Diggnation.
Za tiste, ki ne veste. Koncept oddaje je precej preprost, dva možakarja (v zgodnjih tridesetih) komentirata najbolje ocenjene objave na spletni strani Digg.
Ob tem se največkrat (zadnje čase morda manj) zraven nacejata s pivom in se dobro zabavata.
Podcast ima (sodeč po obisku snemanj v živo) zelo velik uspeh. Sedaj pa me že nekaj časa teži misel, če bi imel podcast s podobnim konceptom uspeh tudi pri nas.
Pa pustimo ob strani velikost trga, zanima me, če bi ljudje to gledali.
Ali pa morda za začetek raje vprašanje - katere podcaste gledate?
Najprej naj povem, da sem edinec.
Zakaj je to pomembno? Edinci smo zanimiva rasa - celo naše otroštvo so se starši vrteli le okoli nas, torej bili smo “mali princi”.
Potem odrastemo in kaj pričakujemo od okolice …. seveda, da priznajo naše prinčevske zahteve in potrebe.
Naslednji podatek:
V EU je po wikipediji 27 držav, torej je izbira za zarote velika. Če se vsaka država zaroti proti drugi, bo dosti “štofa” za medije.
Postavimo hipotezo:
Država A skorajda nima nekih medijsko odmevnih odnosov z državo B. Poleg tega je država B majhna skoraj nepoznana državica (pa naj se še tako repenči, poskakuje v ozadju in maha z rokami).
Moje vprašanje (seveda lahko popolnoma brcam v temo - ampak hej, nič bolje ne delajo drugi) je, zakaj bi se država A ukvarjala z državo B. Kaj ima država A od tega?
Gre morda za sindrom malega princa? Za vse kar se dogaja, sem prav gotovo vzrok jaz, mali princ??
Najprej zanimiv podatek:
Sodeč po strani ljubljanskega živalskega vrta je cena karte 6 EUR za odrasle in 3,5 za predšolske otroke.
Glede na to, da imam tri otroke od tega enega mlajšega od dveh let (le-ti imajo brezplačen vstop), bi nas obisk prišel 19 EUR.
Obisk zagrebškega živalskega vrta pa pride 30 kun za odrasle in 0 kun za otroke do 7 let. Torej znese vse skupaj 60 kun za našo familijo ali približno 8,5 EUR.
Poleg tega smo locirani na pol poti med Ljubljano in Zagrebom - odločitev je padla in šibali smo v Zagreb.
Navodila na prej omenjeni zagrebški spletni strani o tem, kako priti v živalski vrt so znosna. Da se priti, čeprav sem bil kar vesel, da imam s seboj zemljevid.
Je pa nekaj res - orientirate se lahko tudi po tem, kje je stadion in kje je Maksimir (”sve ti je to isto”, bi rekli včasih).
O živalskem vrtu lahko rečem, da je lepo urejen in dokaj intimen (ni gužve, vse mi deluje nekako umirjeno). Celo trgovina s spominki je prav boga (vsaj od zunaj, ker smo morali leteti ven, če smo hoteli na kavo).
Ampak, najboljše še pride:
politika - ja politika z malo začetnico.
Vedno rad govorim tuje jezike tako, da lokalci ne morejo pogruntati ali sem ali nisem….
Tako sem tudi vedno govoril hrvaško, ali pa vsaj to kar sem mislil, da je hrvaško.
Pred kake 15 leti sem imel neprijetno izkušnjo z mojo Hrvaščino in od takrat kar malo kolebam pri pogovoru z lokalci.
Kar pa je najbolj zanimivo pa je, da od takrat nisem imel niti ene težave s svojo Hrvaščino - še več, ljudje so se trudili govoriti z menoj Slovensko.
Ko sem omenjal neprijetno izkušnjo so samo zamahnili z roko: “Eh, Purgeri”.
Danes. V Zagrebu, v Maksimiru - spet prijetna izkušnja. Ljudje prijazni, se trudijo - govorijo Slovensko kolikor pač znajo ….
Potem pa spet vidim kakšen bister pisunski članek - Slovenci in Hrvati se kregajo.
Pa pizda ljudje, ste vi normalni. Ne kregajo se Slovenci in Hrvati.
Kregata se Janez in Franjo. Kregata se Micka in Regica.
Ne mene mešati v vaše lokalne prepire.
Vedno bolj razmišljam, da si naredim majico z napisom:
“Jaz nisem politika”
