To ni ime bloga - drugič.

Najprej zanimiv podatek:

Sodeč po strani ljubljanskega živalskega vrta je cena karte 6 EUR za odrasle in 3,5 za predšolske otroke.
Glede na to, da imam tri otroke od tega enega mlajšega od dveh let (le-ti imajo brezplačen vstop), bi nas obisk prišel 19 EUR.
Obisk zagrebškega živalskega vrta pa pride 30 kun za odrasle in 0 kun za otroke do 7 let. Torej znese vse skupaj 60 kun za našo familijo ali približno 8,5 EUR.
Poleg tega smo locirani na pol poti med Ljubljano in Zagrebom - odločitev je padla in šibali smo v Zagreb.
Navodila na prej omenjeni zagrebški spletni strani o tem, kako priti v živalski vrt so znosna. Da se priti, čeprav sem bil kar vesel, da imam s seboj zemljevid.
Je pa nekaj res - orientirate se lahko tudi po tem, kje je stadion in kje je Maksimir (”sve ti je to isto”, bi rekli včasih).
O živalskem vrtu lahko rečem, da je lepo urejen in dokaj intimen (ni gužve, vse mi deluje nekako umirjeno). Celo trgovina s spominki je prav boga (vsaj od zunaj, ker smo morali leteti ven, če smo hoteli na kavo).
Ampak, najboljše še pride:
politika - ja politika z malo začetnico.
Vedno rad govorim tuje jezike tako, da lokalci ne morejo pogruntati ali sem ali nisem….
Tako sem tudi vedno govoril hrvaško, ali pa vsaj to kar sem mislil, da je hrvaško.
Pred kake 15 leti sem imel neprijetno izkušnjo z mojo Hrvaščino in od takrat kar malo kolebam pri pogovoru z lokalci.
Kar pa je najbolj zanimivo pa je, da od takrat nisem imel niti ene težave s svojo Hrvaščino - še več, ljudje so se trudili govoriti z menoj Slovensko.
Ko sem omenjal neprijetno izkušnjo so samo zamahnili z roko: “Eh, Purgeri”.
Danes. V Zagrebu, v Maksimiru - spet prijetna izkušnja. Ljudje prijazni, se trudijo - govorijo Slovensko kolikor pač znajo ….

Potem pa spet vidim kakšen bister pisunski članek - Slovenci in Hrvati se kregajo.
Pa pizda ljudje, ste vi normalni. Ne kregajo se Slovenci in Hrvati.
Kregata se Janez in Franjo. Kregata se Micka in Regica.
Ne mene mešati v vaše lokalne prepire.
Vedno bolj razmišljam, da si naredim majico z napisom:
“Jaz nisem politika”

Ravno sem s koncerta Anje Bukovec in Simona Krečiča, ki je bil na naši Veseli gori (res se tako imenuje).
Koncert je bil lep in punca in fant sta dobro žgala.
Je pa bilo hudo vroče - kdo bi si mislil, da je v cerkvi lahko vroče.
Ja vem, ni neka recenzija. Samo ne tega od mene pričakovat. Blo je fajn in to je dovolj. 

Pripravljam spletno, web 2.0; ma kaj web 3.0 aplikacijo
.Ker bo strežnik oddaljen bi rad do njega dostopal kot do škatlice pred sabo in tako je padla ideja za namestitev vpn-ja med Macom in Linuxom.Po dveh prekratkih nočeh za spanje, sem končno prišel na idejo, ki je zahtevala 5 minut dela.
Nič novega, vendar vredno zapiska
Za spletno stran rabim forward porta 80 (http) ergo:
ssh -L1024:lokalni_ip_na_oddaljeni_lokaciji:80 oddaljen_ip

Hkrati pa bi rad do direktorija dostopal, kot da je pri meni in glej ga zlomka, na pomoč prihiti sshfs, ki dela točno to. Naredi mount oddaljenega direktorja preko sshja.
Ah, sedaj pa dalje v TurboGears

Vedno sem bil pristaš ultra prenosnosti in ko sem iskal prenosni računalnik za programiranje sm se ustavil pri zdaj že delno pokojnem Psionu.
 Njihovi dlančniki so bili zelo fajn, ampak za kakšno programiranje na jahti še vedno premajhni.
Potem pa so dali ven Serijo 7 oz. kasneje netbook.

To pa je bila že druga pesem. Zadeva je bila A4 formata z zelo dobro tipkovnico, barvnim zaslonom občutljivim na dotik in CF razširitvenim portom. Poleg tega je bil tudi PCMCIA port za kakšne dodatne razširitve. 
Na teh računalnikih sem zapravil dobršen del denarja (trije se mi še sedaj valjajo po predalih). 
Razočaranje pa je prišlo, ko se je (kot sem nedavno prebral) Psion ustrašil konkurence in obupal. Škoda pa je bilo tudi, da je platforma “očem skrita” in iniciativa za prenos Linux-a na Netbook ni uspela narediti zadnjih nekaj korakov.
Na koncu sem obupal in si kupil iBooka. 
Sedaj pa so na sceni EePCji. 

Pogrebi so mi bili vedno zajebana zadeva.
Izrekanje sožalja objokanim svojcem, samospraševanja o tvojem odnosu do pokojnika, razmišljanje o tem, kako bodo svojci nadaljevali z življenjem….

Potem pride sedmina in se žalost vsaj malo razblini. Tako ali tako pokojnik ni pozabljen.

Kljub temu pa sem mnenja, da je dobro živeti zabavno življenje. Če nič drugega, se te bodo vsaj z nasmeškom spominjali.

Lojze, počivaj v miru.

Na začetku se mi je zdela ideja twitterja bizarna.
Kaj me briga, kaj ljudje delajo. No, potem sem se prijavil in še vedno nisem vedel kaj naj z zadevo.
Sedaj pa me je zadeva kar potegnila, mogoče zato, da malce vadim pisanje v angleščini - bomo videli, koliko časa bo trajalo.

OK. Kaj pa naj dam za naslov, če hočem govoriti o socialnih mrežah (oz. “social networks”)?
Ravno danes sem poslušal podcast 60 sec. science, kjer so govorili, da so znanstveniki pogruntali, da mladina danes hudo dobro obvlada orodja za širjenje in vzdrževanje socialnih mrež (twitter, facebook, myspace ….).
Itak.

Jaz sem o tem govoril že zdavnaj.

Kot sem že pred časom zapisal, sem tolmač Slovenskega znakovnega jezika.  
Ker bom/bi rad stvari spravil na boljši in višji nivo, poskušam najti kar največ informacij o tem, kako to delajo drugje.

Na youtubu pa je objava, ki mi je padla v oko.

Evo, pa mi je ratal objavit video.Rešila me je tale objava. 

Zajebavam se z objavo videa in testiram tole. AAAAAA, kako za boga vključim youtube video.