To ni ime bloga – drugič.

Jeza je hecna zadeva.

Zgodi se nekaj in imaš možnost – ali si jezo dovoliš ali ne.

Včasih sem prebiral kar nekaj literature za “samopomoč” in ena od stvari, ki mi je ostala v spominu glede jeze. Ko se zgodi nekaj imaš načeloma dve možnosti, da si jezo dovoliš ali pa ne.

OK. V resnici je zadeva šla stopenjsko in je vmes še kakšna stopnja, ampak ni toliko pomembno.

Jeza je stanje, ki si ga moraš dovoliti – morda tako kot tudi kako drugo stanje.

Pri jezi pa je en majčen problemček… počasi izzveni. Ko pa v jezi kaj narediš ali celo izrečeš, zna zadeva zelo zaboleti.

Hecno je, da mi je ostal v spominu citat iz pesmi I don’t care dueta Shakespears Sister, ki pravi:

“We hurt the ones we love the most, Its a subtle form of compilment” – torej: “prizadanemo tiste, ki nam pomenijo največ. Gre za prikrit kompliment”.

In v jezi rečemo marsikaj.

Počasi sem pogruntal, kdaj se jeza kopiči in takrat se poskušam umakniti … če je potrebno povem tudi direktno, da rabim malo časa zase, ker bo drugače slabo.

Na žalost ne uspe vedno.

Jp… če ti je nerodno se skrijaš za latinskim citatom, ki ga samo napol razumeš…

Evropskim poslancem sem poslal mail v katerem sem jih direktno obtožil podpisa sporazuma ACTA.

Zadeva ne more biti dlje od resnice, kar kažeta tudi prejšnji dve objavi.

Kaj to pove o meni?

In ne, kolateralna škoda ni odgovor.

Očitno bo treba – ko se pojavi taka informacija v javnosti sesti v kot in prešteti do 10. Morda celo do 20.

Še odgovor iz pisarne Jelka Kacina:

Spoštovani,

Ze nekaj dni prejemamo pozive drzavljanov glede sporazuma ACTA. Takih neposrednih pobud zaskrbljenih ljudi smo seveda veseli, a velika vecina zmotno misli da so evropski poslanci sami podpisniki ACTA-e. Nenazadnje nas je vceraj napadla celo hekerska skupina Anonymous. To ni res. Evropski poslanci so podpisali pisno izjavo 12/2010 o vecji preglednosti postopkov glede podpisa sporazuma, saj vecina meni, da bi Evropska Komisija morala Evropski Parlament bolj vkljuciti in bolje obvescati. Deklaracija je bila sprejeta, podpisal jo je tudi Jelko Kacin.

A to ni bilo prvic, EP je ze marca 2010 sprejel resolucijo s katero EK opozarja naj se teh stvari ne gre na lastno pest in zahteva vecjo transparentnost ter vkljucenost v postopek, saj je za vecino poslanskih skupin marsikateri clen ACTA-e zelo sporen.

ACTA-o je podpisala EK in vecina drzav clanic, med drugim tudi Slovenija. EP pa je dejansko spet tista institucija, ki predvsem EK opozarja naj se teh stvari ne gre na lastno pest. Trenutno se s sporazumom ukvarjajo trije odbori EP, vkljucene so tudi pravne sluzbe, in v prihodnjih tednih pricakujemo intenzivno razpravo. Prav zaradi te razprave je koristna vsa elektronska posta, ki prihaja dnevno na nas naslov in potrjuje, da drzavljani stojijo za evropskimi poslanci, ki v njihovem imenu EK ne bodo dovolili, da obide voljo ljudi.

Lep pozdrav,

Neža Mihalič
Pisarna Jelka Kacina
European Parliament
Rue Wiertz – Wiertzstraat 60
ASP 9 G261
B – 1047 Brussels

Tole je bilo pa hitro. Poslanka Mojca Kleva mi je odgovorila in dovolila objavo njenega sporočila na tem blogu. Za kar se ji zahvaljujem:

Spoštovani,

najprej par stavkov za pojasnitev trenutnega dogajanja – ACTO so na Japonskem podpisali predstavniki Evropske komisije (poleg predstavnikov ostalih globalnih velesil) in zakonodajni predlog se je šele ta teden začel obravnavati v Evropskem parlamentu. Evropske poslanke in poslanci tako o uvedbi ACTE še nismo glasovali (predvideneno bo ACTA v razpravi zdaj par mesecev, preden bomo o njej glasovali). Prav tako morajo zakonodajo preden pride v veljavo ratificirati tudi vse vlade držav članic.

Pravice državljanov in državljank Unije do zaščite osebnih podatkov so ena izmed prioritet delovanja socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in na pobudo naše skupine so že leta 2009 evropske poslanke in poslanci podali predlog resolucije, v kateri so izrazili svoje pomisleke glede ACTE ter pozvali k večji transparentnosti dokumenta in procesa.

Jasno je, da je ACTA uradni poizkus mednarodne zaščite ekonomskih interesov EU skozi zaščito intelektualne lastnine pred krajo. Je dogovor v katerega so vključene pravzaprav vse svetovne velesile in generalno je ACTA uperjena proti večjim kršitvam avtorskih pravic.

Sem pa osebno izjemno zaskrbljena nad ne-transparentnostjo postopka pogajanj in javno nedostopnostjo dokumentov. Izrecno sem proti osebnim preiskavam na mejah, ki naj bi dopuščale preiskavo brez naloga ter zaseg podatkovnih naprav (npr prenosnih računalnikov, telefonov, mp3-playerjev). Prav tako me skrbijo tisti členi ACTE, ki se nanašajo na možnost zasega generičnih zdravil, ki posnemajo druge patente, saj bi se takšni zasegi lahko zgodili že pri mednarodnih pošiljkah skozi države, kjer so ta ista zdravila zaščitena s patenti.

Kot evropska poslanka v svojem delu vedno sledim osnovnim vrednotam EU med katere sodi tudi zaščita podatkov, svoboda obveščanja in nenazadnje tudi izražanja prek interneta. Sama ne verjamem, da ACTA spoštuje te vrednote.

S pozdravi iz Bruslja,
Mojca Kleva

Več o sporazumu ACTA si lahko preberete na strani e-demokracija.

Danes sem našim evropskim poslancem poslal naslednji mail:

Spoštovani!

Tale mail sem želel začeti z “razumem vašo odločitev…”, vendar v resnici odločitve ne razumem. Ni mi jasno, kako ste se lahko odločili podpisati sporazum ACTA in prispevati k reševanju problema na popolnoma napačnem koncu in s popolnoma napačnimi sredstvi.

Predvsem in pa najbolj pa me moti, skrivanje argumentov, ki so botrovali podpisu z vaše strani. Če se že gremo demokracijo, potem bodimo vsaj odkriti drug do drugega.

In še citat s strani http://www.e-demokracija.si/no-acta/sporocite-poslancem-svoje-mnenje/ :

“ACTA je sporen zaradi določil o podeljevanju policijskih pravic ponudnikom dostopa do spleta, besedilo je okorno in vsebuje sankcije brez natančnih določil uporabe, hkrati pa ni bil sprejet na demokratičen način, kar bi vas moralo kot predstavnike ljudstva še posebej skrbeti.”

Ste prepričani, da s tem, ko takole citiram mnenje nekoga drugega, kljub navedbi vira ne kršim ACTO?

Prosim, da naredite vse kar je v vaši moči, da sporazum ACTA ne bo sprejet.

Za vaše razumevanje se vam zahvaljujem,

mag. Boštjan Jerko

Ja vem, sanjam.

Povprečna plača slo politika je 4.000 EUR bruto (vir: http://www.financnitrgi.com/blog/poslanci-in-politiki-kaj-pa-vase-place).

Na tviterju sem predlagal, da si poslanci znižajo plače. Ne toliko zaradi nekih blaznih prihrankov, ampak bolj na simbolični ravni.

Zanimivo je, da sem dobil odgovor – naj kar bodo dobro plačani, da le ne bo korupcije… Seveda stvarnost temu pritrjuje .. ali ne?

Gremo z drugega konca.

Minimalna plača v Sloveniji je januarja 2012 763,06 EUR (vir: http://www.durs.gov.si/si/aktualno/minimalna_in_zajamcena_placa/minimalna_placa_po_mesecih/).

Po zgornji predpostavki, to kar kliče po korupciji… in glej ga zlomka, ne gre tako.

En problem, ki ga ljudje pozabljamo/-jo je, da višja plača nikakor ne pomeni manj korupcije – višja plača pomeni večje želje, apetite …

Več ko imam – več želim. Žal je tako.

Dobra borba proti korupciji je hitro in učinkovito sodstvo.

Kaj pa etika v družbi?  Smo totalno zabluzili ali je še čas, da jo popravimo?

Recimo da ji je ime Anja. Majhna punčka, no dekle. Ravnokar je postala polnoletna – torej volilna pravica, vozniško dovoljenje, neomejena količina alkohola. Vse kar pride z odrastlostjo.

Vpisala se je na fakulteto, nekaj pač želi narediti iz sebe in vsi pravijo, da je izobrazbo pač treba imeti. Ker stanuje daleč od mesta študija prebiva v študentskem domu.
Mine nekaj let in Anja končuje študij. Še diploma, potem pa zaposlitev.

Absolventski status in diploma se bližata koncu.

Nek ponedeljek dopoldne ji zazvoni telefon.
“Prosim”, reče v telefon.
Glas na drugi strani, pa takoj začne: “Tvoj dedek je bil kriminalec” in odloži slušalko.

Anja debelo pogleda in ko vidi, da je linija prekinjena, tudi ona prekina.
Takoj pokliče starša in jima pove kaj se je zgodilo. Oče reče: “Se bomo pogovorili čez vikend”.
Anja bi šla rada takoj domov in razčistila to, kar je slišala, vendar ne more – diploma, odgovornost..

Torej komaj čaka soboto in potem brž domov.
Doma, še preden se dobro usedejo že začne spraševati kaj je bilo z dedkom.
Oče samo odpre album fotografij, kjer je njen dedek in reče: “Ni res, vendar je to preteklost s katero se nima smisla ukvarjati”.

Anja z vlažnimi očmi lista album fotografij z dedkom in babico in to je konec te zgodbe. Več ji ne uspe izvleči od očeta, vendar se je v njihovem odnosu nekaj skrhalo.
Ni več tako odkrit, kot včasih.
Ta dogodek potlači nekje globoko v sebi in nadaljuje z življenjem.
Diploma, služba..
V službi sreča starejšega moškega, ki jo sprašuje kako je zadovoljna s svojim življenjem in ji svetuje, kako naj živi.

Predlaga ji, naj začne hoditi v hribe, ona pa ljubi morje.
Ker je ta moški del vodstva podjetja, se prilagodi in začne hoditi v hribe. Včasih sama, včasih s prijatelji…

Preteklost njenega dedka pa jo vedno bolj muči. Poleg tega zmeraj težje hodi v hribe, ker hrepeni po morju, vendar si ne vzame časa, da bi šla na morje.

Mine leto, mineta dve in Anja se počuti vedno slabše in slabše… ne ve kaj je narobe. Saj hodi v hribe, zdravo je … celo na dedka je pozabila (no včasih). Še več, celo hribe je vzljubila (vsaj tako se ji zdi).

Potem pa pride: pljučnica. Obleži doma z visoko vročino. Ponoči pa, ko ji uspe zaspati, se ji prikazuje dedek.
Takšen, kot se ga spomni. Prijazen, dober in spoštovan.
Pove ji 2 stvari:

- “Najboljši način, da opraviš s preteklostjo, ki ni tvoja je, da se ne ukvarjaš z njo. Ni tvoja, ne veš kako je bilo. Sedaj je veliko drugače.”
- “Živi svoje življenje in poudarek je na ŽIVI. Ugotovi, kaj želiš in to počni. Kar rečejo drugi, vzemi kot nasvet NE ukaz. Prijazno se zahvali in naredi po svoji vesti.”

Ko Anja ozdravi je drug človek.

Preneha hoditi v hribe. Dedka se spomni po dobrem in se ne ukvarja s tem kakšen je bil “v resnici drugih”.
Pomirjena sama s sabo in preteklostjo resnično zaživi.
—-
To je bila naša zgodbica za dobro jutro, dober dan ali lahko noč….
In še nekaj: Vsaka podobnost s Slovenijo je namerna.

Sem produkt manjšinske družine. Ne, ne. Vsaj navzven izgleda vse normalno. Hej.. imamo očeta in imamo mamo…in še vedno sta poročena.
Še sedaj se spomnim – približno 30 let nazaj, sta se moja starša srečala z znancema – tudi par (tudi moški in ženska – očitno je to postalo pomembno) in ko so se začeli pogovarjati se je začelo.
Počasi se je nabrala množica ljudi, ki so stali v krogu in jih gledali. Kako se pogovarjajo…. čudno… nenavadno… neobičajno. Bil sem zraven – najstnik z vsemi kompleksi in problemi, ki jih najstnik lahko ima. S staršema, ki sta drugačna. V sredini – počutil sem se kot v živalskem vrtu, ampak na drugi strani ograje. Ni mi bilo prijetno.

Nekega dne sem se sprehajal po Ljubljani in videl dekle na vozičku. Mučila se je, da spravi voziček preko nizkega robnika… res je bil nizek …. valjda da bo šlo… šel sem naprej.

Veliko kasneje sem šel čez cesto in videl žensko, ki je šla veliko prepočasi čez cesto – prepočasi za voznike, ki se jim mudi. Zagrabil sem jo za roko in jo hotel zvleči čez cesto. Uprla se je. Seveda sem se jezil nanjo, da pač noče moje pomoči in šel naprej z mislijo, kako je neumna.

To so 3 zgodbe, kjer sem bil zraven – aktivno ali malo manj aktivno. Kaj je skupnega tem trem zgodbam?
To, da sem bil zraven?
To, da imajo opravka z invalidi?
To, da smo vsi prikrajšani, pa naj bomo še tako “zraven”?

Razmišljam, ali naj komentiram posamezne dogodke sedaj – z varne časovne razdalje. Ne bom.
Zakaj ne?
Po bitki je lahko biti general. Samo to vas prosim, dragi bralci.
Ne sodite dejanj, ampak si zastavite dve vprašanji:

1. Kaj bi vi naredili na mojem mestu?
2. Kaj bi vi naredili na drugi strani?

1. Ne pišem stvari, ki jih nisem pripravljen povedati v obraz.
2. Ne pišem stvari, ki jih ne želim slišati od drugih.
3. Ne pišem stvari, ki niso šla skozi 3 sita (*)
4. Internet je demokratičen medij, stran ali storitev kjer pišem ni, ker obstaja administracija.
5. Upoštevam osnovne norme kulturnega dialoga (http://www2.arnes.si/~osngdb3/kulturni_dialog.html)
6. Če pišem neumnost ali žalim, lahko pričakujem blokado ali prepoved pisanja.
7. Tuja hiša ni moja hiša. To tudi upoštevam.
8. Smetenje vodi le v večje smetenje zato se temu izogibam.
9. Če se izkaže, da sem šel predaleč se umaknem in opravičim.
10. Vsi smo ljudje – tudi tisti, ki so medijsko bolj izpostavljeni.
—
(*)
Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?”
Nekoč je nekdo prišel k Sokratu ves razburjen. “Hej, Sokrat, ali si že slišal, kaj je storil tvoj prijatelj? To ti moram takoj povedati.”
“Počakaj malo,” ga je prekinil modrec. “Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?”
“Tri sita?” je začudeno vprašal oni.
“Da, moj dragi, tri sita. Poglejva, če gre tole, kar si mi pravkar hotel povedati, skozi tri sita.
Prvo sito je resnica. Ali si preveril, če je vse to res, kar bi mi rad povedal?”
“Ne, slišal sem govoriti o tem in …”
“Tako, tako! Gotovo pa si to preveril z drugim sitom. To je sito dobrote. Ali je to, kar mi hočeš povedati – če že ni čisto zanesljivo res – vsaj dobro?”
Obotavljivo je odvrnil: “Ne, to ne, ravno nasprotno…”
“Aha,” ga je prekinil Sokrat. “Pa vzemiva še tretje sito in vprašajva, ali je potrebno, da mi govoriš o tem, kar te tako vznemirja?”
“Potrebno ravno ni…”
“Torej,” se je nasmehnil modrec, “če to, kar mi hočeš povedati ni niti resnično, niti dobro, niti potrebno, naj ostane zakopano in ne obremenjuj s tem niti sebe niti mene!”

Dopustovali smo na otoku Vir. Neplanirano.

Idej je bilo mnogo in na koncu (na predlog sorodnikov) pristali na otoku. Glede na to, da s sabo vozimo šotor je edino smiselno, da ga tudi uporabimo . Torej kamp.

Vir je majhen otok in seveda ima zato majhne kampe. Še več. Ti kampi (morda ne vsi) so del ponudbe ponudnikov apartmajev, ki imajo pač malce več zemlje in jo želijo vnovčiti.

Dobra ideja, ki je vredna podpore.

Tako smo se namestili v kampu Ann (oziroma apartmajih – odvisno kaj uporabljate).

Plaža je bila na drugi strani ograje, tako je bil ta del (premik na plažo) rešen.

Pridemo. Postavimo šotor. Gremo v najbližjo trgovino. Gremo v vodo.

Pride večer, pridemo s sladoleda in gremo spat. Ob 23:00 se začne.

V bližnjem “plažnem” lokalu začnejo z DJ večerom, ki traja do 2:00 zjutraj, potem pa nažgani mladci in mladenke še nekaj časa bluzijo okoli in mi otežujejo spanec. Na srečo se deca niso pustila motiti in so spala naprej.

Čez dan oddelamo običajno rutino dopusta in ob 23:00 se celotna zgodba z muziko ponovi.

Ugotovim (ker je bilo sredi tedna), da se bo to ponavljalo vsak dan.

Vprašam lastnika kampa kako je s tem in njegov odgovor, da je tako vsako poletje in to čez cele počitnice.

Žur na plaži, kjer so apartmaji in družine.

Razloži mi tudi, da je bil že pri županu, pa nič.

Glede na to, da se tudi v naši občini nekaj ukvarja(m/j)o s turizmom sem takoj pogruntal v katerem grmu tiči zajec.

Pojma nimajo, kaj bi radi. Kar vidijo drugje, to jih zanima.

Pag ima Zrče in tam se steka denar…. bomo pa še mi imeli.

Drugje imajo apartmaje in kampe, kamor prihajajo družine in puščajo denar …. bomo pa še mi imeli.

In to vse na nekaj kvadratnih metrih. Eh…očitno še noben ni slišal za besedo “strategija”.

Ne me narobe razumeti. V kampu so bili zelo prijazni, čeprav me je presenetil njihov komentar na koncu… glede glasnega dogajanja zraven pa ne moremo nič.

Res ne?